Tvoje telo je v žalost ovito,

v mojih očeh nikoli ni skrito,

samota te žre in žalost ubija,

tolažil bi te, ko se zgodba odvija

in brisal v očeh bi solze boleče,

z objemi bi božal srce ti ljubeče.

A v hrupu tišine srce ti razganja,

povzroča ti solze ljubezen nekdanja,

ki s prvim zamahom odnese te stran,

pozabiš, da danes zaključi se dan,

ne spomniš se name, ko bliža se noč,

ko solza odteče in vzame mi moč.

VonMann