mogočno je padlo na kolena vesolje
ponesnažena nočna posoda nežno gruli
brez posluha brenkaš na zarjavele njene strune
pa daj, zlato uokviriš nespoznano ljubezen

sam samosvoj

njeno telo v obliki vaze se priziblje mimo
podrhtevajoče
tako krhko je, nežno je, kristalno
obotavljajoče
svetlobolomeče tesnoboljubeče

tvoje in moje


pa daj no, že zarana bljuvaš kri
na robu orgazma vstopaš v nakupovalno središče
otroci se igrajo s pvcjem
omama je spet zadeta od lepila
diagnoza: rak



zasevki nenasitno goltajo življenje
telo se izgubi v prostranstvih slonokoščene hiše
ponoči prestrašena duša blodi ob robu bazena
še in še več in več

brezno