SEDMI DAN (po resničnem dogodku)

Sedmega dneva odkar

jutranja zarja očeta je vzela.

Na sedmi dan in sredi

sončnega dopoldneva.

Sama v tihi hiši za mizo

sem sedela.

A to tišino glasno trkanje 

po oknu moje spalnice preseka.

Mislim si mogoče pozdravit me

je prišla kakšna soseda.

Al tisti, ki je vedel,

da je moja duša strta.

Ko še žarki sonca jokali so

z menoj sredi cvetočega vrta.

 

In grem, da vidim le kdo

zdaj po šipi trka. Vse bolj

razbija. Kot, da je voda

gorljiva.

 

Okno sončna svetloba je

obsijala. A na zunanji okenski

polici sedi črna vrana.

V šoku sem obstala.

Ona pa prav nič ni se bala.

Pustila mi je blizu okna.

Na šipi lahko bila je celo

moja tresoča roka.

 

A ta čudna ptica prikliče

nasmeh na moja lica.

Je krila malo razprla.

Na njih bele perjaste proge.

Z majhnimi očmi pa vame zrla.

In kljunček nežno odprla.

Če bi lahko a bilo je tako.

Kot, da želela bi govoriti,

ko šopirila se je ob šipi.

Nakar krila odpre in kot

v pozdrav še enkrat se

vame ozre. Odleti pod nebo.

Seboj vzame moje srce v slovo.

 

Še danes iščem to vrano.

Gledam okoli hiše v krošnje

visokih dreves.

Res pa, da nikoli verjela nisem

in ne verjamem v svet čudes.

Te ptice ne najdem več.

A vedno oblije me toplina,

ko vem, da ptica zdaj drugje

širi svoja krila.

Tam, kjer mogoče so res vsa

čudesa. V drugem svetu.

Tam, kjer svetijo nebesa.

 

Pa pridi še. Čakam te.

Tu, kjer moje je vse.

Krošnje visokih orehov.

One kar kličejo po pesmih

perjastih poetov.

Pridi.

Ko stara češnja bo rodila.

Draga moja ptica lahko boš

zapela in se z menoj

češenj veselila.

 

No ja. Vrana.

Razmišljam, da mogoče

pa bila je radovedna sraka.

A kdo bi sploh vedel kaj

ona bi rada? 

Blanka Drnovšek

Komentiranje je zaprto!

Blanka Drnovšek
Napisal/a: Blanka Drnovšek

Pesmi

  • 07. 05. 2022 ob 16:53
  • Prebrano 153 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 149.92
  • Število ocen: 7

Zastavica