Sedmega dneva odkar
jutranja zarja očeta je vzela.
Na sedmi dan in sredi
sončnega dopoldneva.
Sama v tihi hiši za mizo
sem sedela.
A to tišino glasno trkanje
po oknu moje spalnice preseka.
Mislim si mogoče pozdravit me
je prišla kakšna soseda.
Al tisti, ki je vedel,
da je moja duša strta.
Ko še žarki sonca jokali so
z menoj sredi cvetočega vrta.
In grem, da vidim le kdo
zdaj po šipi trka. Vse bolj
razbija. Kot, da je voda
gorljiva.
Okno sončna svetloba je
obsijala. A na zunanji okenski
polici sedi črna vrana.
V šoku sem obstala.
Ona pa prav nič ni se bala.
Pustila mi je blizu okna.
Na šipi lahko bila je celo
moja tresoča roka.
A ta čudna ptica prikliče
nasmeh na moja lica.
Je krila malo razprla.
Na njih bele perjaste proge.
Z majhnimi očmi pa vame zrla.
In kljunček nežno odprla.
Če bi lahko a bilo je tako.
Kot, da želela bi govoriti,
ko šopirila se je ob šipi.
Nakar krila odpre in kot
v pozdrav še enkrat se
vame ozre. Odleti pod nebo.
Seboj vzame moje srce v slovo.
Še danes iščem to vrano.
Gledam okoli hiše v krošnje
visokih dreves.
Res pa, da nikoli verjela nisem
in ne verjamem v svet čudes.
Te ptice ne najdem več.
A vedno oblije me toplina,
ko vem, da ptica zdaj drugje
širi svoja krila.
Tam, kjer mogoče so res vsa
čudesa. V drugem svetu.
Tam, kjer svetijo nebesa.
Pa pridi še. Čakam te.
Tu, kjer moje je vse.
Krošnje visokih orehov.
One kar kličejo po pesmih
perjastih poetov.
Pridi.
Ko stara češnja bo rodila.
Draga moja ptica lahko boš
zapela in se z menoj
češenj veselila.
No ja. Vrana.
Razmišljam, da mogoče
pa bila je radovedna sraka.
A kdo bi sploh vedel kaj
ona bi rada?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Blanka Drnovšek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!