Poglej to cvetje, to ni maj!

Cvetovi obarvani v črnino

in bilke trav s svojo ostrino

prebadajo pozabljen kraj.

Poglej te ptice, njih gnezdišča

spletena iz jeklenih žic ...

to ni njih dom, to so strnišča

žgolenja ni več, le še klic.

Poglej nebo, preteče oblake,

svinčeni dež in grom hrumeč,

zaustavljene ljudi, korake,

nad njimi Damoklejev meč.

Poglej ta svet zdrobljenih sanj,

sesute nade in načrte,

je kje še kdo, ki verje vanj?

So res oči že vsem priprte?

Poglej gladino! Nje zrcalo.

Je tvoj obraz tam, tvoj odsev?

Zalučaj vanj kar je ostalo,

ostalo kaj? Nemoč in gnev.

Vsak svojim sanjam laže, laže,

si spleta idilične svetove,

pogleda stran... kjer čez grobove

nevidna roka v ničnost kaže.

Brezinbor