Ko se povlečem med skrivnosti varne postelje
še preden pade noč si zaželim da me zažariš
tako hladnega in usojenega preden zamrzne luna
in nama ne odzvonijo jeklene želje v zraku
ti moja ženska tisočerih obrazov noči a goloroka
z verzi kričavega vetra in omamljeno dušo
objemi me zdaj da se ne skrivam v varnem pristanu
naj me preplavijo skrite želje ko se mi razpreš
z mehko žalostjo bežijo prostranosti teles
obsijanih z žarečim sijem ki se kopljejo v znoju
čakajoči da me potegnejo v daljave omotičnosti
a ostanejo želje da se zamotam vate s krili reveža
kje si ostala okrašena s svojimi ustnicami ki rinejo vame?
zaspal bom utrujen od skrivnostnih pričakovanj.
Suzana Kavka