Školjka
Vladimir Kržišnik

Sonce
mogočna skala
morje jo pljunka
grad kraljuje na varni višini
oblizujejo ga oranžasti žarki
udarjajo razpenjeni valovi
grizejo v pečino
školjko izpljune na hribino
vročina suši vodo
polž hlasta za njo
nemočno se steguje
tipa
liže zadnje kapljice
splazi se iz školjke
išče varno zavetje
sonce ga neusmiljeno žge
izgubi bitko
pogine
se posuši
ostane le prazna lupina
kot olupljen grad
na samotnem osamelcu




ŽIVLJENJE
Vladimir Kržišnik

Biserna voda v tolmunu žubori
občasno grozeče rohni
zastrašujoče buči
omejiti se ne pusti
ko začuti oviro
takoj svojo moč pokaže
pred sabo vse podira
odplavlja vse
kar ji je napoti
podira bregove
ruši domove
ruva drevesa
ljudi preoblikuje
svojo moč izkazuje
ukrotiti se ne pusti
še tako
neukrotljiv ogenj
pogasi


MORA
Vladimir Kržišnik

Tvoj srepi pogled
pikre besede
bičajo
tolčejo
bijejo v obraz
trgajo srce
se bliskajo zvezde
iskre pred očmi
skelijo
žgejo
So kod grom
pok sredi tišine
zažgejo v globino

vladimir