Nežno stopam v ruševine,

na vrhu Štajerskega gričja,

občutje polno je praznine,

pogled kraljevskega obličja,

pogled, ki očesu nikoli ne mine,

od zore do mraka, neba in pritličja.

Kamen na kamnu polju zaseda,

v samoti na griču počasi umira

a škoda ga niti ni ena beseda,

saj branil je čast in bil je ovira,

pred tujci, osmani, barbari seveda,

zdaj pesmi si poje in spremlja ga lira.

VonMann