VI.
Nežno stopam v ruševine,
na vrhu Štajerskega gričja,
občutje polno je praznine,
pogled kraljevskega obličja,
pogled, ki očesu nikoli ne mine,
od zore do mraka, neba in pritličja.
Kamen na kamnu polju zaseda,
v samoti na griču počasi umira
a škoda ga niti ni ena beseda,
saj branil je čast in bil je ovira,
pred tujci, osmani, barbari seveda,
zdaj pesmi si poje in spremlja ga lira.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
- 04. 05. 2022 ob 19:09
- Prebrano 238 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 116.8
- Število ocen: 3
