Še so poti, še so strmine

a več ni volje, ne moči,

pa praviš mi, vse enkrat mine ...

pa mine res, se le nam zdi?

Odlagam liste, čiste, bele,

pakiram barve in odtenke,

ugaša stenj moje oljenke,

polprazne, skoraj dogorele.

Ti zmoreš še, glej, tam je pot,

kjer najdeš moje spet stopinje,

lahko greš tja, morda drugod,

čez trnje, tratje, tja čez brinje.

Sledil bi ti, rad šel s teboj

pa nisem isti kot sem bil,

pusti me tukaj, saj nocoj

si čašo polno bom nalil.

Na dnu resnica, zadnji srk,

nato streznitev in spoznanje

in stapljanje v večne sanje

kakor zamrznjen sončev mrk.

Ti zmoreš še, zaprezi voz,

ošvrkni mlade, divje vrance,

tam pot je bela, kolovoz,

tam svet odpre se v nove stance.

Brezinbor