stojim pod streho,

veter brije, za povrh še lije,

stojim pod streho,

čeprav ta pušča,

to vem, ker se mi pod levim čevljem

nabira velika luža,

delam osem ur,

kmalu se začenja druga

gledam svoj pogreb,

počasen, dolgočasen,

raje grem na telefon, sem pijan,

mogoče se zbudim, ko bo končan,

resno ga vzamem, ko bom pokopan

luža pod čevljem se veča,

vem, ker jo čutim v koncu čevlja,

a vseeno jo imam rad, je pač lepa,

čeprav vedno gledam v tla,

skoznjo uzrem košček sonca,

morda del nevihtnega neba,

srečen bom dokler ne izpuhti,

in pusti mi le prazen beton,

ker ko se ti solze posušijo,

a ni nič manj hudo,

veš, da postalo bo zares slabo

heisenberg