Nedorečeno hlapiš.

Ekstatično bezljaš v času malice.

Šteješ drobtine, ki jih je več kot pesmi

in nekaj manj kot eurov v tvoji drobižnici.

Pest kovancev podariš brezdomcu.

Ta nevšečno opazuje tvoje obrvi,

ki sledijo begavemu toku.

Misli te žrejo, opažam.

Požrle so lakoto po ustvarjanju.

Zato bediš in žreš pilule,

da bi lahko zaplaval proti periferiji, 

se razgubil kakor lasje,

ki ti padajo.

Želiš si anonimnosti,

a pod redkimi stvaritvami je tvoj podpis, pesnik.

Naužil si se kulture,

medtem ko si redke mrvice štel.

Zdaj si plevel, tam nekje pri Ministrstvu za kulturo, na katerega se poščije še potepuški pes. 

Tina Pegan