I.
V samoti, duša moja je sodišče,
kjer skupaj z mislimi pravico išče,
a le tam v puščavi prazni, upa,
sprašuje se; naj komu še zaupa,
ko ni misli več, ni poezije,
ki o tebi dolgo zgodbo vije.
K moji materi za vedno speči,
se ulegel bom, kljub tej nesreči,
da mi mir bo in tišina blaga
sušila solze, moja mati draga,
ki ljubi me in še me bo ljubila,
za nič na svetu, ne bi me zapustila.
Ganljiva pesem!
Upam, da vendarle najde duša to, kar išče.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
- 23. 04. 2022 ob 19:42
- Prebrano 215 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 16.68
- Število ocen: 2