Ko sem prvič jo zagledal

(kot pravi ljudska pesem s Haloz),

sem v očeh in glasu, gibu

zaznal svobodomiselnost prijetno –

in strast v vsem, kar dela.

Pogovor stekel je prešerno:

o smrti, o ljubezni, o napredni družbi ...

omenila sva celo Kardelja (!) ...

Potem pa znana hudomušnost me zagrabi

in rečem nekaj, da bi jo do kraja zmedel:

»Daj, da slečem ti obleko!«

Smeji se mi in vse presliši;

A vidim: v očeh modrina posrebri se.

Po tednih srečava se po naključju;

spet govoriva strastno – kot da teče reka,

v katero zliva tisoč se potokov:

eni tihi in lenobni, drugi glasni in igrivi ...

Naenkart pa tišina kakor v snežni noči.

V hipu bil drugje sem; v drugen kvantnem stanju.

Bil sem kaplja v dlani, ki izginja v objemu njenem.

Voda v besedni reki izpareva,

v glavah rastejo cvetovi,

na cvetovih pa poljubi in metulji ...

Ko prišlá sva spet nazaj, v strugo suho – polno cvetja,

plaho sva jo polnila z glasovi,

z besedami, ki skrile so se v srcu.

»Midva sva v NAVEZI, ne v OBVEZI«, sem rekel;

in ona:«Kot alpinista v samotni steni.«

Potem je šla po svoje*, da spet enkrat me sreča.

*Leonard Cohen, NAJSLAJŠA PESMICA

   Pojdi po svoje

   in tudi jaz bom izbral to pot.

Nada