naju je ločilo

od ciganskih violin

in nenasitnih poljubov

v stari budimpeški krčmi.

V premajhnem življenju

sem trepetaje spremljala odhode karavan.

Spraševala nebo,

ali bo zvezda,

ki jo boš sredi puščavske noči smehljaje se ujel v dlan,

tvoja dobra sestra.

Razporedila sem se po usodi,

nekaj sebe skrila med strani nikoli do konca prebranih romanov

in v hrepenenje slabo negovanih lončnic.

Prej bi se morala srečati,

mi je povedala Ana Karenina,

kot bi mi razlagala vozni red vlakov.

Sprašujem se,

ali je morda možno kako

zamenjati smer?

poetesa