Jutro rano. Tam, kjer sem doma.

Le mir prebuja bele balerine.

Tu, tam, preko zardelega neba

par belih kril v neznano tiho šine.

V robustne skale  val za valom kljuje.

Vmes pene, kot, da šepetajo,

prignane od kdo ve kje, se vdajo

v razpokah belih rok, kjer čas domuje.

Ves topel, lepek, komaj porojen,

priplava vonj, ki nosi cvetje sivke

in tam na nabrežini, glej,

odtis sledi v drobnih zrnih mivke.

Zeleno, zdi se mi, da se spreminja.

Odtenki modre, bela se zariše,

v daljavi rdeče strehe, hiše ...

Pogledam stran in kolorit izginja.

Kot ulit obraz in tanek trak v laseh.

Pogled je miren, skoraj kot portret

in takt je hoje blagi menuet ...

Zdaj levo, desno, v zibajoči greh.

Pojiš me z ritmom belih, bosih nog.

S teboj v okvirju sem le nema slika,

nekdo, ki vabi v njej me, se odmika

a dan na dan me vklepa v vroči krog.

Brezinbor