Spanje razuma poraja pošasti.

Imel sem sen, bil sen je strašen, grd.

Morilec sem postal, ki te v oblasti

Obupa silnega je spravil v smrt.

Ne vem zakaj sinoči v snu, brez prič,

Ubil sem te tako - za prazen nič!

Je zvezdna noč ob vodi mirujoči.

Umetnik v svoj odsev strmiš in točiš

Grenko si vino smrtnega strahu,

Oprezno zad prihulim se, te pahnem

V vodó, kjer dolgo te držim na dnu

In slednjič dušo Bogu tam izdahneš ...

Celo življenje sanjal bom ta sen,

Umrem, ne da bi zvedel mu pomen.

Matej Krevs