Nenasitne požrtije,
oči zavite v dim.
Nekoga nesebičnost zvije,
da prazen gre za njim.
Na sred pa lepa vaza,
še svečka upanja,
prelepa je nakaza,
upreti se ne da.
Strežnik lep kot sam vrag
srce mu omehča,
da želi si biti nag,
a on ga že pozna.
Omamljen v Svoji veri
v ogenj je odet.
Oko se slepo cmeri-
čemu je sploh preklet?
Pohlevno z novim jutrom
postaja vse bolj grd.
Ničesar ne razume,
z vragom gre v smrt.

Maya mavrična popotnica