Najprej je bilo ime. Lepo ime.
Za njim se je skrival dekliček.
Plašna, drobna stvarca dolgih plavih las
in zares modrih oči.
Bili smo otroci.
Imeli smo mame in očete.
Ona, Jolanda, je imela le mamo,
skrbno, pokončno, prijazno ...
Ovito v skrbi za kruh in zanjo.
Oče, spominjam se ga bežno,
je izbral konec vrvi.
Rdeč v lica, tih, neznaten, je potiskal
pred seboj težko skalo v klanec.
Vedel je morda, da ne bo zmogel.
Dvorišče ... nekje, nekoč.
Bili smo otroci.
Jolanda, tihcena, plašna, nas je opazovala
pri igri, pridružiti se ni upala.
Stala je ob ograji, drobni prstki so se
krčevito oklepali rjaste žice.
Dobila je brco.
In potem še eno in še eno.
Takrat bi moral pristopiti, pa nisem.
Takrat bi ji moral stopiti v bran, pa nisem.
Takrat bi jo moral prijeti za drobceno ročico
in ji ponuditi vsaj robček, da bi obrisala sled
večnih solzá.
Pa nisem.
Takrat, da takrat bi moral marsikaj.
Pa nisem.
Vem, da si nam odpustila, Jolanda.
Pozabiti pa bi bil greh, Jolanda!
Še danes, kjerkoli pač si, vedi, da te imam rad!
Verjamem, da je vse oproščeno.
LpM
Maki, če ne odpustiš sebi, je vse zaman. Vsaj jaz tako čutim.
Pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!