Najprej je bilo ime

Najprej je bilo ime. Lepo ime.

Za njim se je skrival dekliček.

Plašna, drobna stvarca dolgih plavih las

in zares modrih oči.

 

Bili smo otroci.

Imeli smo mame in očete.

Ona, Jolanda, je imela le mamo,

skrbno, pokončno, prijazno ...

Ovito v skrbi za kruh in zanjo.

 

Oče, spominjam se ga bežno,

je izbral konec vrvi.

Rdeč v lica, tih, neznaten, je potiskal

pred seboj težko skalo v klanec.

Vedel je morda, da ne bo zmogel.

 

Dvorišče ... nekje, nekoč.

Bili smo otroci.

Jolanda, tihcena, plašna, nas je opazovala

pri igri, pridružiti se ni upala.

Stala je ob ograji, drobni prstki so se

krčevito oklepali rjaste žice.

Dobila je brco.

In potem še eno in še eno.

 

Takrat bi moral pristopiti, pa nisem.

Takrat bi ji moral stopiti v bran, pa nisem.

Takrat bi jo moral prijeti za drobceno ročico

in ji ponuditi vsaj robček, da bi obrisala sled

večnih solzá.

Pa nisem.

 

Takrat, da takrat bi moral marsikaj.

Pa nisem.

 

Vem, da si nam odpustila, Jolanda.

Pozabiti pa bi bil greh, Jolanda!

Še danes, kjerkoli pač si, vedi, da te imam rad!

 

Brezinbor

MAKI

Poslano:
06. 04. 2022 ob 11:09

Verjamem, da je vse oproščeno. 

LpM

Zastavica

Brezinbor

Poslano:
06. 04. 2022 ob 11:27

Maki, če ne odpustiš sebi, je vse zaman. Vsaj jaz tako čutim.

Pozdrav!

B.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Brezinbor
Napisal/a: Brezinbor

Pesmi

  • 06. 04. 2022 ob 08:36
  • Prebrano 249 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 166.03
  • Število ocen: 6

Zastavica