Kako na preprosto ti z lica vso pesem preberem!
Čeprav te ni z mano, te čutim, kaj čutiš, kaj dihaš.
Napišeš opombo, naj pot za na kavo uberem.
Brez šaha, ti črno, jaz belo. Da vročo popihaš.
Jaz nimam več čiste desetke. Dan komaj poberem.
Ti nimaš več tiste mehkobe v laseh, ko sopihaš
prek mnogih Nature planjav. Ti in Gozd. To izberem.
Zdaj moder si, ne le v očeh. Zdaj živiš, ne udrihaš.

Pobegnit ne zmorem nič dalj kot do lastne ograje.
In ti si zataknjen v vrtince Zobovja Prazlobe.
Povezana v cyber - daljavi. E - link da vezaje.
Obliž ta daljina. V bližini tej tkeva obrobe.

Pocukran je kič marsik'tera beseda, ko maje
tla trhlih in gnilih posledic človeške grdobe.
Dol prosiva Žegne. Gor gledava v višje postaje,
da Zlu, ki mori, se odštevajo poslednje dobe.

Z nogami v preprogi iz Detelje. V mislih s to prošnjo
sva združena, naj se odpelje ta Vlak smrti mimo.
Naj nima postaje pri tebi. Naj s srpom in košnjo
mu Veto nameni od zgoraj. Ker trosi ti Zimo.
Boš videl, da Fiat poslan bo napolnil ti Mošnjo
z rezilom in meči. Presekat ta vozelj - Lacrimo.
Potrpi en meter, minutko, en takt. Naj takojšnjo
uteho razgrne, ko ura odbije Njej Primo.

Dišiš, Tavžentroža! Ti meni, jaz tebi. Prevzame
naj Softi te mojega bitja. Da Húdo ti mine.
Daj greva, mecíva vse mreže, da rib se ujame,
stotine bogate. Spet vrziva mreže v globine.
Pokličiva prednike stare, Očete vse, Mame,
da nežno v pomoč njih Duhovje Tja Gor nosi rime
in klice in prošnje. Naj On tvoje bitke prevzame.
Naj zmaga! Žge kobro z ugrizom iz večne tišine.

Maša GL