
V nedrja nabiram
krhke breskove cvetove,
uspavam jih z ritmom srca.
Brišem solze
s poležanih tulipanov in narcis.
Njihov vlažen vonj
je še vedno pokončen.
V žepe zlagam
premražene metulje,
dotiki volne jih
spet oživijo.
Maternico odpiram
za prezgodnje čebele,
da se, lačne,
ugnezdijo v toplem zavetju.
Pijejo nektar življenja.
Z mislimi objemam
mokro perje uglašenih ptic.
Danes zvenijo
rahlo izgubljeno.
Diham ljubezen
vse do jedra matere zemlje.
Med belimi poljubi
tiho zamrmra:
»Življenje
bo preživelo …«.
krasno,
uboge prezgodnje čebelice. Eno premrlo sem včeraj dala v kozarček s kapljico medu in jo izpustila danes, ko je malo posijalo sonce ... z upanjem, da bo našla pot k svojim, še preden se ohladi. Zato razumem. Življenje naj preživi. In bo, če nas bo veliko, ki ga bomo podprli.
lp, lidija.
Lidija hvala. Toliko veselja, ko zabrenči okoli hiše, ko iz svojih hotelov za žuželke izletavajo varuhinje življenja. A zdaj je že skoraj v navadi, da tej radosti sledi zaskrbljenost zanje. Ampak bomo, skupaj znova šli v cvetenje življenja---(---@
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: platanas
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!