Pa še to ...
Pozabila sem ti povedati,
da bom pod odlepljenim robom
nekega neizogibnega jutra
nekoč našla čisto najino samoto.
Ko se bova stopila v blag spomin,
spodobno ločen v dveh genomsko nepovezanih krdelih,
ne bo gnezda,
ki bi ga spletla pod nadstreškom najine bližine.
Takrat bosta najini imeni vklesani
vsako v svoj kamen.
Edino veter bo v prvih dneh pomladi šepetal besede,
ki bodo padale na priprta usta očaranih ljubimcev.
In ptice se bodo, kot od začetka časov,
zvesto vračale v svoj stari dom.
Ko se bova stopila v blag spomin,
spodobno ločen v dveh genomsko nepovezanih krdelih,
ne bo gnezda,
ki bi ga spletla pod nadstreškom najine bližine.
Hvala, Svit, za dotik. Naj te najde navdih tudi v tej blagi pomladni sivini. :)
Lp, Polona.
Hvala, Maša, za odziv. :)
Lp, Polona.
Tako zelo berljiva in iskrena pesem, z izvirnimi metaforami= umetnost.
Lp,
Magdalena
Hvala, Magdalena, za tvoj odmev. Sem ga vesela.
Lep dan ti želim, Polona.
Podobje pesmi nas očara, čeprav pripoveduje o tolikokrat upodobljeni nezmožnosti sobivanja, a na svež način, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 03. 04. 2022 ob 14:01
- Prebrano 765 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 298.34
- Število ocen: 15