Dišiš po časih desetletij,
po dneh iz nekih starih knjig,
prinašaš vonj dežja, poletij,
omamen vonj vtkan tja v moj stih.
Kako sva ujela te trenutke,
skovala večne umetnine,
ugnetla v času še občutke,
zgnetene iz trde kamenine.
Rad vračam se v nekdanje dni.
Preprosto vse, mladost nestalna.
Tam najdem te, tam vedno si,
skrivnostna vsa, sentimentalna.
Sprehod, špalir, borovcev duh,
pa pot, ki morje jo obrobi ...
Na trgu, strehah, spet golobi
in nežna dlan kot topel kruh.
Čebljaš in tu in tam zarišeš
v kretnje rok sliko ujeto,
pripraviš barve za paleto
in znova spet, kot da jo zbrišeš.
Na robu sanj vsa razigrana
in v modrem krilcu tam do meč,
kot muza, vila oboževana,
ljubezen, Damoklejev meč.
Pretaka tiho pesek v uri
drobtinice in zmlete čase.
Ne slišim ga, ko srka vase
objeme, stiske rok, poljube,
pozabljene na pol obljube
te punčke moje svetlolase.
Prelep čas.!!
L.p.
Zares, neponovljiv.
Hvala, lp
Maša, ga ni čez nekoč. In vse se spremeni v Nekoč. Tudi tale trenutek ...
Pozdrav,
B.
Čas in hrepenenje; neločljiv par in večen vir nežnega navdiha. Ko bi se življenje lahko ujelo v gostoto tistega trenutka bi bili materializacija sreče. Tako pa vemo, da smo nekoč bili. In tudi to je neke vrste sreča.
Vse dobro! :)
Polona
Polona, kako lepo zapisano. Že to je poezija. Hvala za tvoje razmišljanje in vse dobro!
B
Damjana, hvala, me veseli, da tako misliš.
Pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!