Pobeljeni sta šmarnogorski dojki,

pred njima polje - tragično zeleno,

nebo je sivo mračno zateženo;

aprilsko vreme pač ... Raztresen gnoj, ki

leži po poljih ob tej Nemški cesti,

ki peljem se po njej v Ljubljano belo,

skoz zračnik sem zavohal, pa veselo

na plin pritisnil, da ta vonj "prelestni"

čimprej izginil bi, a glej, rdeča

se luč je semaforja na križišču

prižgala pred menoj, stojim - v smradišču!

in čakam, čakam; avto mi je ječa,

v njem radio me, rabelj hud, obvešča

nenehno o nesreči na cestišču!

Zbudim ves prepoten se iz še ene
nočne more - bila je strašna godlja:
negiben ždim sred mengeškega polja,
prevrnjen vznak, iz glave prestreljene

po kapljah kri mezi mi v zemljo rodno
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na mini, ki pod hrbtom se nerodno

je mojim znašla, ko sem pal med klase

pšenice. V snu zaslišim tank železni,

gosenice hreščijo, strah in groza,

je že pri meni, zdajci iz ljubezni

do domovine oživim, kot koza

skočim stran, da s tankom vred me vrže v zrak

in zbudim ves bled se v postelji, junak!

skokom 

"Umrl bom - znova!", drhtim, a v tisti
smrtni stiski zberem ves pogum, kar
sem ga sploh lahko dobil kje, siromak
in mirno ga počakam, da zapelje
čezme, da me, živega mrliča, zmelje
in ga hkrati z mano vred raznese v zrak...

Matej Krevs