Si kdaj razmišljala, da si nekdo, preprosto drug?
Da vstaneš zjutraj v neki drugi hiši,
v kopalnici v zrcalu tuj obraz?
Lase si urediš drugače, ni časa za kaj več kot čop
in slečeš tanko spalno srajčko,
pa smukneš v pajkice in bel pulover,
zvihraš v neznano kuhinjo
in kavo spotoma posrkaš, kar stoje.
Nazaj v kopalnico in par potez,
ličila, puder, šminka neupadljiva,
no, v glavnem kar za med ljudi, se zdi.
V veži obuješ modre mokasinke,
izpuliš iz stojala nek dežnik,
bisago prek ramen si zavihtiš,
aja, še ključ od avta in že oddrviš.
Neznana hiša, lep privlačen vrt
in v vrtu, če prav vidiš, celo klop.
Vonj pokošene trave in cipres ...
Pa meja živa zadaj in stezica,
ščebet iz krošenj smrek in belih brez ...
In tam stojiš neznana si v neznanem,
sprašuješ se in šepneš, to ni res!
Si kdaj razmišljala, da bi bila kdo drug zares?
Morda za kratek hip, za dan, za dva.
Saj itak ne bi šlo.
Je že tako, da ostajamo, kar smo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!