Bežala je pred zimo. Nosila je kožo iz mehke teme. Njene misli so se razblinile ter se izgubile nekje na pol poti do zvezdnih utrinkov. Nemirna je bila kot nomad, ki spočne otroka. Vdajala se je otožnosti in brezupnemu drevenenju - in ni se ji zdelo vredno, da jo kličejo Vesna.

Ona pa je med tem v boju za večnost popolnoma neopazno že izgubljala smotre ter izginjala iz vidnega polja.

Stopim na prste - ni je več v mojih očeh.

Jernej Jager