Sprašujem se - kaj me je naučilo življenje? Da sem v redu in da bo vse še dobro?

Vse kar sem bil - se vrača nazaj.

Sprašujem se - ob kateri uri, v velikem mestu oči zaspijo - in zanima me, kdaj ponoči ptice spregovorijo?

Sprašujem se - v katerem bloku ali hiši stanujejo junaki?

Pravijo mi, da so si življenje uredili v hišah s širokim ter velikim napuščem in, da imajo v jedilnicah izobešene panorame Kopra iz osemnajstega stoletja.

Spominjam se nemira, ki je ustavil čas - in za njim se je rodila ljubezen, ki ni počakala do jutri.

Odprem jabolčni sok in grizem belo čokolado in med tem si vnovič zaželim serije rujnih besed in tisti topli dotik rok na dvorišču pred domačo ozaro, še preden zaznam ogabno smrdljiv vonj po gnoju.

Še vedno sem star deset let in pod nogami je posuta cela promenada ljudi katerim enostavno ne znam povrniti zaslug. V rokah še držim grudo pobrano iz žitnega polja in na koži začutim, kako brstijo spomini. V rujih so skriti oboroženi banditi, ki bodo z mano lepo ravnali.

Jaz sem tiho in diham.

Danes sem solza, ki kane iz nekega tujega očesa.

Ko bom velik bom človek, vreden življenja na Zemlji.

Scenarij je že spisan. Vse se vnovič odvija v moji domači Ljubljani in jaz sem zopet v glavni vlogi.

Končno mi bo vsaj nekdo pošteno razbil gobec - še preden pa se izgubim ter potonem v zamolčanostih ter tišinah, ki so mnogim preglasen ropot, pa bi rad delil vest, da danes praktično vsi vedo, da imam oblečene kratke hlače, nosim proseče oči in jem sladoled pa če ravno pred vrati hiše cepeta premražena pomlad.

Prav nič še ni minilo in zares še ni odšlo, ko ob potoku - tam pred mestom zadišijo vrbe, je pravi trenutek, da vzklije čas za upanje.

Jernej Jager