ker odseva v očeh
in v smehu in zablodelih mislih

ukraden čas ostaja
skrit za vrati nenapisanih pesmi
pokrit z džezom
in razmetanimi oblačili

nisva imela časa
da bi se srkala
da bi iz strahu odstranila koščice
da bi silhueti napolnila z mehko padajočimi
cvetovi češenj ali breskev ali nekih novih začetkov

tako sem te ljubila
da bi lahko počasi
iz razpok mojega življenja
iz davno presušenih obetov
iz kamnitih ostankov nekoč blagega pričakovanja
pritekla solza

da bi ti v dlani
tako ljubljene
tako ljubeče
položila golo dušo

da bi jo lahko začutil med prsti
skupaj z luknjami
packami
gubami
in raztrganimi stavki,
ki ne pomenijo ničesar
pa so hkrati vse, kar sem

da  bi jo lahko povohal
pobožal
zmečkal
raztrgal
polizal
s silo vstopil vanjo
jo prežvečil in izpljunil
jo ljubkoval kakor dete,
jo posipal z mesečino
in ji pel o pozabljeni zgodbi dveh

če bi bilo morje manj črno
prav v tistem trenutku
ko si pogasil ogenj na obali mojega oceana

poetesa