Rodiš se buden,

smeje čutiš kresilo,

nič nisi truden,

vidiš zen-a gonilo.

Da bi le tako ostalo,

a med odraščanjem zaspiš,

pozabiš na sreče kovalo,

ko osnutek želja stvariš.

Trenutku se ne prepustiš,

žene lastna te vnema,

na križišču pot zgrešiš,

kjer rešitev je dilema.

Zamegli se bistvo uma,

v očeh več iskre ni,

nimaš lastnega poguma,

žarčiš ogledalo si.

A v srcu še gori,

ko umiraš v Življenje,

le poslušaj bitje ti,

tvoja vnema je trpljenje.

Oči tvoje zaslepljene,

od temnih senc ljudi,

sanje tvoje prepojene,

v laži resničnosti.

Odpri trudne si oči,

poglej kaj te obkroža,

ko te sonce premami,

žarek te poboža.

Vonj cvetoče rože,

ko svetloba prebudi,

rešiš se bremena kože,

spet otrok postaneš ti.

Ines S. Jakopanec