Za ducat sreč
rada sem hodila na podstrešje
odpirala skrinje
obuvala čevlje iz prejšnjega stoletja
ogrinjala oblačila z vonjem po naftalinu
med njimi sem našla staro fotografijo neveste
ob njej obleko
lahno kot oblaček ki ga stke poletno nebo
belino so kazili rjasti madeži
ko sem zaprla oči
je postalo za njimi rdeče
čez nekaj let
mi je babica ponudila svojo poročno obleko
oprano in zlikano je hotela prikrojiti zame
v predelu stegen so se otočki blaga spremenil v drug odtenek
odkimala sem s kovinskim okusom v ustih
o dnevniku ki sem ga prebrala
sem molčala
tudi babica je bila tiha
kot zaprta školjka
z dvanajstimi biseri
O, kako milo zvene ti tvoji prekrasni spomini, Poetesa Irena, tako pristno, domače, tako prijetno za jesensko uho ... Hvala ti za to lepo pesem!
Naj te pocrklja ta prekrasna pomlad,
Sašo
tudi babica je bila tiha
kot zaprta školjka
z dvanajstimi biseri
o dnevniku ki sem ga prebrala
sem molčala
tudi babica je bila tiha
kot zaprta školjka
z dvanajstimi biseri
Modrosti prednikov, izgubljene v sedanjosti ...
Lp, Stojan
Hvala, Sašo.
Naj tudi tebe carklja ta bleščeča lepota,
saj kmalu - če vidiš jo - zna bit sramota.
Se vračamo v čase, ko žalost, trpljenje,
je, kar nam osmišlja to eno življenje?
lp
pi
hvala, Svit
dvanajs biserov, dvanajst ust, vsaj dvanajst mučnih večerov
lp
pi
Hvala, draga Jagoda,
lp
pi
Hvala, Stojan.
Pa vendar - je prav - molčati?
Ja, marsikdaj je celo zelo modro.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 26. 03. 2022 ob 08:02
- Prebrano 275 krat
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.57
- Število ocen: 10