Glej, težka naloga je pred menoj.

Izpel sem se in vrč je prazen,

 se vame plazi kot bojazen

neznan občutek. Sem s teboj

in vendar daljna si, nedosegljiva,

oblika, strast in forma viva,

ki kakor duh se uteleša,

se vriva vame, mi premeša

poslednje misli tenkočutne,

me vabi, mami v svoje dvore,

nastavlja zanke, past, ponore,

kjer je korak do pogubljenja,

kjer pekel do nebes se vzpenja,

kjer angel bel s hudobcem pije,

kjer kvanta staplja v litanije

se kakor grešnika spoznanje,

da prav ravnal ni in da zanj je

le ena pot do odrešenja;

da vse kar se konča, začenja

se znova v nekem drugem svetu ...

Ne, ni lahko biti poetu

prijatelj, svetovalec, znanec,

ker tam, kjer najbolj strm bo klanec

valil bo sam proslulo skalo.

Le kaj na koncu bo ostalo?

Brezinbor