Kam so leta minila-ne vem, 

a odšle so z njimi igrive sanje.

Na ulici se srečamo: "Kako je faks?,

Kako ljubezen? ... in še politično vprašanje

"še verjameš v Nato paks? ,

bo vojna prišla od tam? 

in ali so res nacisti tam ?"

In prav neznosno je že, ko toku množice,

volja več ne dohaja, 

ko hlinjen njen korak nam levo,

zdaj desno,  napredek prodaja.

Ob tistih redkih dneh,

ko doseže srčni prag,

pa nerodno zardelo postopava. 

Zato nemalokrat poseže dlan

po palici čarobni.

Ta riše, zdaj piše o otroški pisanici sanj.

In res je čudodelna, ko lajša prsne stiske,

ko mržnjo mestne blodnje spremeni v gozdno pot. 

Vljudno dolgočasje v vesele vrisk,

svobodo iz sveta pravil in zmot.

In ko uho sliši krike, ki hromijo,

palica spremeni jih v tiho žuborenje rek, 

njih šum zveže v harmonijo,

v viharni vrh brez brige in preprek;

v bit srca, ki še je živo,

četudi svet obstal je nemo. 

In ko se svetovljanost svetu zdi varljivo,

palica pričara upanje, z navdihom in vnemo. 

Eva Forstnerič