Spomnim dveh tém se najinih velikih

Iz mladih let preneko skupno uro:

Mene je vleklo bolj v literaturo,

Odločno stal si ti v slikarski kliki;

Neštetokrat na domišljijska platna

Ujel si svoja videnja abstraktna.

Je od takrat preteklo mnogo vode;

Umetnik si postal, a brez svobode,

Grenkóst brezdelja, hlad si tu okušal ...

Odhajaš zdaj, s trebuhom greš za kruhom

V tujino, kjer na novo boš poskušal

Iz nič zgraditi muzam hrepenenja

Cel opus, ki prežet bi s tvojim duhom

Utišal nam bolest in križ življenja.

Sonet z akrostihom s tvojim imenom

iz mojih rok

Matej Krevs