Ne manjka vejica v naslovu, ne!

Se kdo kdaj vprašal je, kaj žene

nas v snovanje?

Kdo zna odgovoriti na vprašanje?

Kdo bi razumel slike juter zgodnjih,

poldnẻvov vročih in noči,

ko nekaj šepeta nam, govori,

da moramo poseči znova vase.

Zdravila ni, in kakor se pijanec plota,

mi oklepamo se čudotvornih fantazij,

ki polnijo zviharjene nam glave.

In ni nam pomoči.

Kar naj kdo skuša v nas pozdraviti nemir,

ki v svežem jutru sušca se rojeva,

naj kdo, če upa, ukrade nam safir

v kalejdoskopu, ki se nam odstira …

naj kdo poskusi nam zmakniti speče trave,

pa polja, strme skalnate gorẻ,

studence gibke, upanja, željẻ …

le naj poskusi, da postali bi ljudje

kot vsakdo drug.

Ne, to ne gre.

Pozdravljen pesnik bil bi kreatura,

iztrgana iz smisla in vsebine,

kot glỏbel strma brez svoje globine,

kot silna reka praznega korita ...

Podoba raztelesena, razbita.

Brezinbor