Oblečena v ljubezen
Obleko belo dvigne tik pred mene
in preko roke ji visi tančica,
res nisem lepše videla nobene,
širok nasmeh nariše mi na lica.
Smehlja se babica - zdaj si velika,
vesela sem, da je čakala nate,
poglej me v njej, nad posteljo je slika,
kjer ženin je imel lase še zlate.
Pristopi dedek zdaj ves bel in siv,
ljubeče, nežno mu poboža gube,
zbistri njegov pogled se ljubezniv,
brez sence žalosti ali izgube.
Ko bo pogledal ljubi moj tako,
me tudi v čipke stlačijo lahko.
Ni kaj ... Oblečena v ljubezen ... O, kako ti znaš te tvoje, jasne misli ubesediti, Poetesa Irena, jih mojstrsko natkati v krasen "štof" soneta ...
Z lepim pozdravom,
Sašo
Najlepša hvala, dragi Sašo.
Všeč mi je tvoj ''štof''. :)
lp
i
Ja, ja, nove generacije se lahko marsikaj naučio od babice in dedka, med drugim tudi - kako se ima rada ljubeča oseba. Prekrasna pesem.
LpM
Hvala, dragi Maki,
veliko se je izgubilo ali spremenilo, svet postaja tujm morda je zmeraj tako, ko se postaramo :)
lp
pi
Ne sleci se! Niti slučajno!
Ostani ljubezen.
Objem.
Hvala, Branka.
ko bi lahko oblekla ves svet ....
Ja, včasih so se znali oblačiti! Odlična!!
Lp, Drago
Hvala, Drago.
Saj se morda tudi danes še kakšen najde - ki zna obleči žensko :) le z očmi.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 23. 03. 2022 ob 08:01
- Prebrano 293 krat
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 153.39
- Število ocen: 9