Te male samotne grobove v sebi
Svoj vlastiti dan mrtvih
Vsem svojim porazom redno nesem rože
Vsi imajo imena ravno tako kot
Pokopani smisel ki me je nenehno vlekel k resnici
Zanj bom plačala naricaljko
Ne glede kako močen sijaj imajo zlate črke
Diši po zemlji
Ko ne morem ugotoviti kaj smrdi
Nenapovedano pride strah
Takrat vem
Hotela sem se usesti na mesto nekoga drugega
Pa je bilo zasedeno
Šele proti koncu Albinonijevega Adagia
Ugotovim da ne smem žalovati
Za nečem kar sem izgubila
Ker je očitno da tega
Nikoli nisem imela