Zdi se mi, da sem povedal dovolj
čutim, da potrebujem umik
nekaj dni počitka
ki bodo minili
brez stopinj, sledi in zvoka
mene, tebe in njih
še posebej njih

Če je način,
ki te privede bližje ali celo ven
je ta kot vožnja z avtobusom
obiskom zobozdravnika
drobljenjem kruha
ali prečkanjem polnoči

Če je način,
ga iščem zato, da ne bi zavračal v gnusu
ali bežal v strahu
da tudi, ko dnevi neusmiljeno minevajo
bom vedel: besede pridejo in grejo
pogosto na isti način kot ljubimci
pisma, plamen sveče
in dež, ki nam krtači lase
od zime do jeseni

Če je način,
niti ne bo nujno, da bo veličasten
morda ne bo modrosti
in niti razuma
Če je način,
me konec sploh ne zanima
morda mi bo ostal grd izraz
paranoja zapora v farsi
in nasploh dar nesreče

Če je način,
bo najbrž težek
imel bo počasen začetek
imel bo norost
imel bo osamljenost
stradanje, opitost, zaprte zavese, neprijazne sobe...
Imel bo možnost.
Možnost spoznanja
da tvoja pot je resnično tvoja pot
in bolj trmasto, kot boš hodil
bolj boš spoznaval to priložnost

Če je način
in o njem nisi prepričan
ampak vztrajaš
ga kmalu sploh lahko ne boš več potreboval
na koži bo končno zadosti jekla
in vzdržljivosti in norosti v očeh
da ko prečkaš polnoč
ne boš imel več občutka, da ti manjka
sončne svetlobe

Ko začutim, da potrebujem umik
vem, da ga
zato, da lahko spet vstanem in grem
skoraj v celoti obnovljen
ampak vsaj
lepo ohranjen

Začrtan