Vžgane rane (napisano marca 2020)

Ko že pokukala na plan pomlad,

prvih pisanic, zelenih trat,

je po njej zamolklo padel sneg.

In vklile so stare rane

v srce vžgane,

ki stari prah povzdigajo v kreg. 

Mesto je v molku, mesto dolgočasja,

notri bije bitka časa;

kdaj na okenca potrka smrt?

Spominja nas na bojne rane,

v srce vžgane,

ki dvigajo strah in sovražni srd. 

V snegu je le vojska ozelenela,.

Po pustih ulicah žvižgaje pela

o zgodbi nekje iz davnine,

ki dviga rane

v srce vžgane,

o momento mori domovine. 

Zdaj pojejo o padlem fantu,

o dekletu v črnem gvantu,

zdaj o bodeči žici,

ki je okronala rane

v srce vžgane

naši mogočni zlati kraljici.

In ona se preobrača v grobovih,

šepeta o vojni in pozabljenih okovih,

o človeku, ki je zakopal 

divje rane

v srce vžgane,

ker jih ni zares izžaloval. 

A morda se šum besed izkaže

le, kot senca stare vraže.

Če pa slišiš tudi ti šepet grobov,

izpovej na glas svarilne rane

v srce vžgane,

da bo kraljica našla pot domov. 

Eva Forstnerič