Ne znam povedati,

zakaj se je moj korak opotekel.

Kako se je življenje spotaknilo točno tam,

kjer si trdno stal, 

kot bi me čakal,

in me z nasmehom ujel

v svoje naročje.

Ko skupaj leživa

na slutnji trav prve pomladi,

veje nad nama razpirajo popke

v nasmeh.

Da čutiva mehkobo,

ki brsti skozi najine kalupe

in slačiva s sebe vse rodove svojih kesanj.

Kot volkova v mesečini se zaganjava

v strahove otrok in strasti odraslih,

sanjava sebe,

ko sva se poznala v nekem drugem času.

Dotakni se me,

ljubi moj, še enkrat.

Veter in zvezde so na najini strani.

Vem, da tvojo pesem 

slišim drugače.

Dotakni se me s pogledom. 

Lahko sva samo šepet.

poetesa