Jutro. Še en dan.

Šepet v zavesah in znan glas.

Prišel spet čas je, kaj še čakaš,

pristavi lonček, skuhaj kavo,

okna odpri, pobožaj vso sanjavo

pokrajino, ki se budi.

Spet črkaš, nova pesem?

Pokimam in ves resen

se lotim abecede.

Te škrate v besede

težko je ukrotiti.

Čez noč, ko vsi spočiti

pokukajo v nov dan,

njih petindvajset a jaz sam.

Niso iz pravljic, ne iz domišljije.

Kolona, drug za drugim, v strogem redu

vije se tja kot v nedogledu.

Prične se z A pa z Ž konča.

Pač ljuba nam slovenščina.

A tu nastane nov problem.

Že skoraj bojno polje.

Kdo prvi bo, kdo bolj blesteč,

katera črka bo odveč?

Kdo bo zvenel najbolje?

Poprimimo, jim zaukažem,

ne vlecite vsak v svojo stran,

nihče ni bolj in ne manj važen

izpišite mi novo stran!

Šepet zaslišim, vzklik, kak klic!

Kot na livadi zleknejo se mi v vrstice,

ugnezdijo se v polja bela ptice

in spet nastalo nekaj je vrstic.

Pohvalim jih, se jim zahvalim

in A kot prvi se smehlja.

Pomahajo v slovo na kratko

in razbeži se druščina.

Brezinbor