Spet brez idej ostaja šepetalec
in kakor, da se skriva pred menoj.
Na mizi palica, nahrbtnik in kozarec,
na pol popisan list, ki čaka, da nocoj
le sede nekdo tja na klop pod luč.
Par čevljev še in strgani podplati ...
Za novi par pač ni in dolga pot
pozna na suknji se viseči tam za vrati.
Klobuk nemarno odložen, zaviti krajci,
pero postrani, ki ni več v okras ...
Ej, zdi se mi, da res prišel je čas,
ko vstati treba bo, ne jutri, zdajci,
magari bos in kar v platneni srajci
se napotiti v svet kot tisti brat deseti,
ki odšel v neznano nekam je pred leti.
Kdo spomni nanj se še, kdo ga pogreša?
Kje pot ga vodi, kje nanj mesec sije,
kdo pokramlja kdaj z njim, kdo mu spodvije
mehko ležišče tam pod zvezdnim svodom?
Na pol popisan list ne da mi mira.
Odrinem kramo in privijem stenj.
Naj nadaljujem to ali naj grem,
saj daleč, daleč je še do večera?
Na okno resda mrak že riše sence,
obraz pol znan in tih, pritajen vzdih
kot prošnja: če ne morem jaz,
vsaj ti mi dokončaj poslednji stih.
Kaj bi bilo, če bi Šepetalec imel idejo... Že tako gre kot po maslu.
LpM
Maki, resujeva drug drugega.
Hvala za odziv, lep vecer!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!