Kakor vrvohodec na vrvi
lovim ravnotežje
po ozki z oranžno svetlobo
prepojeni ulici.

Utopljene misli
se počasi dvigujejo
na površje.
Lažje so od akohola.

Pri znaku Stop
padem vznak.
Nemo kričim
v smejočo luno,
okoli katere se
norčavo vrtinčijo
srebrne zvezde.
Zahtevam znak!

Mimo mene se
pripelje kolesar.
Na modri majici
opazim bel napis

Lepo je živeti!

Poberem se
in nadaljujem pot.

Yoda