Beseda... beseda me muči.

Ni je, a hkrati sluti...

Iz fragmentov slutenj nejasnih tvorb,

iz teh nejasnih nejasnosti,

iz tišine željna glasnosti,

se nedeljiva enotnost deli.

Iz nje se rojevajo bilke,

novi poganjki v svet;

v mračnih gmotah svetilke,

ki kreirajo ponovno in spet.

A zdaj protestira nad obstojem.

Morda pozna svoj poraz

ali pa se boji.... ta bistroumni ukaz?

Če mamreč jeklo na jeziku odkleniš...

in se prežet s pogledom drugega meniš,

lahko potoni v kraljevsko sno,

vse kar ni izrečeno (in nikoli ne bo).

Hecno pomisliti, da je beseda v kletki,

ki bi rada s tisočerimi valovi prihrumela,

samo, da ne osami.

Kako je že...? 

Na jeziku mi leži... 

Iz mrakobnih gmot se dviga; 

nima kam uiti,

a hkrati nima kje biti.

Je brezdomka v poplavi gorja,

ker ona je kreacija sveta. 

Nastala je med nama,

čeprav je ostala sama.

Bila je nekoč  most od mene do tebe,

a zdaj tebe ni, iščem le sebe.

Pravzaprav sva tako nastala; jaz in ti

če se spomiš... tako se mi zdi.  

Eva Forstnerič