Zjutraj, ko dan sivi,
se mi pred očmi prikažeš ti.
Potrkaš na vrata in zvonec zvoni,
a ko odprem, tebe več ni.
Čakam na jutro,
na dan, ki sivi
a tebe še vedno ni.
Drug dan najdem v nabiralniku,
tvoje pismo in v njem adijo.
Sporoča mi žalostno in bridko slovo,
ter pripis: Srce, nazaj me nebo.
Bilo je lepo,
a na žalost, ni dolgo trajalo.
Pozabila sem povedati,
da veliko pomeniš mi
in da te nedam nobeni drugi.
A tebe pač vleče drugam,
tja daleč stran,
daleč od me
in najine ljubezni neizpolnjene.
Pa čeprav daleč odšel si,
še vedno čakam na dan, ki sivi
in upam da prikažeš se mi.

mrjasec