JULIJA
Kot vrba se sklanja
moja pesem nad
vodo življenja.
Kot stara trta se
plazi po pročelju
stare rojstne hiše.
Iz nje je izstopil
mož, ki v rokah
žuli rožni venec,
kot bi loščil fige.
Iz njegovih prstov
izginja mladostna
odločnost, ko hodi
po cesti, polni lune.
Gotovo je rojak,
na licu je izpisano
edino ime, ki se ga
še spomni - Julija.
Tako je dal krstiti
tudi svojo hčerko.
Le da mu zadnji
"venec" ni preveč
dobro uspel, zdaj,
ko že dolgo ni več
– Povodni mož.
Ko se mož poistoveti s pesniškim(i) subjekt(i) ... zanimiva pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
- 11. 03. 2022 ob 05:55
- Prebrano 467 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 19.87