El agua horada la piedra,

el viento dispersa el agua,

la piedra detiene al viento.

Agua, viento, piedra.

El viento esculpe la piedra,

la piedra es copa del agua,

el agua escapa y es viento.

Piedra, viento, agua.

El viento en sus giros canta,

el agua al andar murmura,

la piedra inmóvil se calla.

Viento, agua, piedra.

 Uno es otro y es ninguno:

entre sus nombres vacíos

pasan y se desvanecen

                 agua, piedra, viento.

Octavio Paz Lozano (1914 – 1998), mehiški pesnik, nobelovec. Deloval je kot literni kritik in simpatiziral z mehiško levico. L. 1933 je izdal prvo zbirko Divja luna in se gibal predvsem v pesniških krogih. Na španskem kongresu pesnikov se je seznanil s pomembnimi ustvarjalci iz Španije in Latinske Amerike, med drugim a Pablom Nerudo. S španskimi literati je ohranil stik tudi pozneje, v obdobju španske državljanske vojne, ko so pribežali v Mehiko pred Francovo diktaturo. Obisk Pariza l. 1937 mu je približal nadrealizem, pisal pa je tudi pod vplivom budizma in hinduizma.

Tale prevod je še iz časov mojega »španskega dopisovanja« v l. 1967/68.

Mogoče bi bilo boljše, če bi tudi v prevodu ohranil ločila.

Lp, Ana

Spoštovana,

Imate prav. A že pred petinšestedesetimi leti sem si postavil svoja pravila:

- pomemben je stih - ne stavek (zato sem opustil ločila)

- ritem zagotavljajo stopice - zato so vejice včasih celo moteče

- velika začetnica pomeni začetek stiha (ni vezana na pravilo anglosaškega urejevalnika besedil) - pesmi mojega zgodnjega obdobja imajo velikokrat akrostih - seveda z veliko začetnico

- od ločil uporabljam včasuh "-" (če gre za premolk) in " " (če gre za navedek)

Markec osvojil

Marku stara navada

Železna srajca

-