V gosti megli kipi oživijo

in nas naključne scefrane goste

priliznjeno vabijo na odvratno gostijo.

V teh čemernih motnih časih,

ko še čas zaledeni navpično,

mrtvi žive oživljajo z votlimi poljubi.

Še sam omotično zalepim jezik

na viseči pomrzli križ,

bliskajoč se na oholih nedrih bledičnice.

Pekoče valovi ledena kovina,

polnočni zastrupljeni opoj plenkajoči.

Vse je zavrteno, vse je hitro,

kakor hlasten stiskajoči ples!

Vse je zasoplo, vse je hoten

srkajoči vrtinec obetavne sline!

Vse prelito s pozlato,

vse se zdi kot živa kri nedolžna!

S svitom nas pevec sežene v vrsto,

da nas jutro pokosi s sladkimi rafali.

Janez Virant