ko se izgubiš v gnitju ulic in sprašuješ potepuške cucke za smer

ko naj pade tako mrzla bomba da propade vsak infrardeči fotoaparat

ko blondinka mejkap daje na tulipane tik pred krikom

ko je oblak sto let pred razžrtjem

ko si razbiješ ogledalo zato da požreš steklo ker te nihče ne vidi več kot si se smejal od znotraj

ko pride na vrsto žival, zares žival v pravem pomenu besede ki se samo dere kako je zmanjkalo barvic da nihče ne definira otroštva za odrasle da nihče ni razumel da se gre zares da nihče ni slišal toliko glasb naenkrat odkar so nam ubili obraz in pajke in smisle da nihče nikoli ne pričakuje da se bo lotilo njega da se to zgodi samo na radiu ali televiziji ali v učbenikih

in kdo sploh bere učbenike kaj šele da bi se jih učil na pamet

za propad rabiš ali dovolj inteligentno pasmo ali takšno zmedeno od naključij

in na srečo živimo v obdobju ko smo oboje

in držim pesti in žrem tvoje drobtine in ploskam in crkujem od smeha

ker želim živet v svetu kjer obstaja posledica za mnenje

naprimerjanez