Navdih
Vrstice pišem, sproti vse prečrtam.
Besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
vase in ljubosumno čakam na zaklad.
Prav kmalu pride zima. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe.
Kakor sneg, ki skrije umazano ravan,
postale snežno bele so in tihe.
Kaj v meni res ni več strasti, kot da bi mraz
pomoril vse spomine v duši črni?
Iz ust se mi kadi ledeni stih.
Ah, ne, morda pa le zaslišim znani glas,
glas Mnemozine, ki mi bo povrnil
vso kri v srce, veselje in navdih.
Poslano:
22. 02. 2022 ob 00:42
Spremenjeno:
22. 02. 2022 ob 00:43
To je eden mojih prvih sonetov, iz leta ... uf.
Zdaj močno in dokončno predelan.
urednica
Poslano:
27. 02. 2022 ob 17:59
Spremenjeno:
02. 03. 2022 ob 12:18
Škoda, da dokončno še se da ;)
joj, ko bi jaz znal tele fotke tukaj objavljati kot je treba ...
V glavnem, to je moj prvi objavljeni sonet v reviji Mentor. Lahko ga dam v sonetno delavnico, ampak, če že, bi dal najprej tole mentorjevo verzijo, kajti moja je že izboljšana na moj način, recimo v mentorjevi verziji se glasi verz:
se iz ust vali samo še hladen dih
moja (zadnja) izboljšana verzija pa se glasi:
iz ust se mi kadi ledeni stih
odvisno od tega, kaj hočeš. Sonet je dober, ni pa metrično popoln, kljub temu, da je bil objavljen v Mentorju, Tam niso tako pikolovski, haha ...
ž
;)
LP Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 22. 02. 2022 ob 00:40
- Prebrano 336 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 82.52
- Število ocen: 6