Navdih
Besed ne pišem več, samo še čačke
Besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
vase in ljubosumno čakam na zaklad.
Prav kmalu pride zima. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe.
Kakor sneg, ki skrije umazano ravan,
postale snežno bele so in tihe.
Kaj v meni res ni več strasti, kot da bi mraz
pomoril vse spomine v duši črni?
Iz ust se mi kadi ledeni stih.
Ah, ne, morda pa le zaslišim znani glas,
glas Mnemozine, ki mi bo povrnil
vso kri v srce, veselje in navdih.
To je eden mojih prvih sonetov, iz leta ... uf.
Zdaj močno in dokončno predelan.
Škoda, da dokončno še se da ;)
joj, ko bi jaz znal tele fotke tukaj objavljati kot je treba ...
V glavnem, to je moj prvi objavljeni sonet v reviji Mentor. Lahko ga dam v sonetno delavnico, ampak, če že, bi dal najprej tole mentorjevo verzijo, kajti moja je že izboljšana na moj način, recimo v mentorjevi verziji se glasi verz:
se iz ust vali samo še hladen dih
moja (zadnja) izboljšana verzija pa se glasi:
iz ust se mi kadi ledeni stih
odvisno od tega, kaj hočeš. Sonet je dober, ni pa metrično popoln, kljub temu, da je bil objavljen v Mentorju, Tam niso tako pikolovski, haha ...
ž
;)
LP Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 22. 02. 2022 ob 00:40
- Prebrano 460 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 82.52