Na pol poti sva. Lahek je korak.

Pred nama, vidiš, dolga, dolga cesta.

Drživa se za roki, stisk krepak,

popotnika v vsem si vedno zvesta.

Ne veva ne za pot in ne za cilj.

Iz jutra v dan iz dneva spet v večer ...

Dva vagabunda, skupaj venomer,

od krsta tja in vse tja do gomil.

Srečujeva popotnike v času.

Koraki njihovi so metronom,

razblinjajo v nama tisti dvom,

da vse zgodi se vedno ob pravem času.

Je cilj nek smisel, morda le prisila

in vsa ta dolga pot le silhueta

vsega kar vsakdo si od nas obeta?

Sva ti in jaz izmed mnogih le števila?

Se sklene nekaj tam nekoč v daljavi?

Bova, popotnika v času, ko prispeva

razrešila vprašanja? To ne veva.

Bojim se, da ne bova, nekdo pravi.

Brezinbor