Zarja temo je pregnala,

ko srce pri tebi spi,

pot v ljubezni mi kazala,

pot, da k tebi si želi.

 

K' ura zadnja bo odbila,

duša šla bo, kam? Ne ve,

pesem tebi bo razkrila,

moje ranjeno srce.

 

Pesmi zdaj so nevesele,

kakor rož'ce ovenele,

vsaki dan na znanje dale,

 

da v solzah so zaspale.

Zarja grela je topló,

skrila zvezde v nebo.

 

Skrila zvezde v nebo

je megla žalostna in siva,

a sveti v témi, kot zlató,

vesela luna, res igriva.

 

S sencami se poigrava,

ko jo gledava v obraz,

po vratu boža naju trava,

rečeš mi, da kriv sem jaz.

 

Tale noč je najina,

lepa ta pokrajina,

zdaj te ljubim res močnó,

 

primi zdaj me za rokó,

oh, poglej ta luna mala,

mi spomin je nate dala.

 

Mi spomin je nate dala,

zdaj srce spet hrepeni,

luna sanje je jemala,

saj ljubezni si želi.

 

Oh, ljubezen moja mila,

na svetu lepših ni deklet,

kje lepoto to si pila,

se sprašujem jaz, poet?

 

Želje moje so goreče,

vse po tebi hrepeneče

in srce je res vabljivo,

 

telo še lepše, poželjivo!

Prosim sprejmi me v nebo,

v mojo dušo žalostnó!

 

 V mojo dušo žalostnó,

se steka velik solz potok,

srce se zdi osamljeno,

sliši 'z njega tih se jok.

 

Misli nate so boleče,

težke zadnje solze so,

ko objamem te ljubeče,

veš, da ljubim te močno.

 

Zdaj srce na glas kriči,

malo sreče si želi,

da bi rada me imela,

 

duša bi od sreče pela,

tekle solze bodo rdeče,

tvoje, moje solze sreče.

 

Tvoje, moje solze sreče,

so že davno up mi dale,

zdaj spet site so nesreče,

bodo žalosti se vdale.

 

Da prišel bi spet ta dan

in bi videl to lepoto,

da bi jokal ne zaman

in prikril bi to slepoto.

 

Zdaj spet teče solz potok,

'krog mene žalosti obok,

solza spet se bo izlila,

 

upanja ne bo vrnila,

sanje, ki si jih sanjala,

duša žalosti je dala.

  

Duša žalosti je dala,

misel nate žalostnó,

ni več solz, da bi jokale,

zdaj spet joče se nebo!

 

Mislim nate jaz, poet,

žalost se med verze spleta,

najlepša izmed vseh deklet,

v srcu tvojega poeta.

 

Ko te drugi moški ljubi,

srce je moje na izgubi,

tebe tukaj si želi,

 

a kaj, ko jutri te več ni.

Izdala duša bo goreče,

zdaj bo, misli krvaveče!

 

Zdaj bo misli krvaveče,

duša na papir spisala,

da misli se znebi boleče,

jih med verze bo speljala.

 

Da bi pesem te vrnila,

spisal celo zbirko bi,

pisal bi, a ni črnila,

kakor čiste solze ni.

 

Če bi tvoje očke zale,

nocoj v objemu mojem spale,

bi srce mi obudila,

 

nekaj upanja vrnila.

Duša upanja ni dala,

žalost k srcu si jemala.

 

Žalost k srcu si jemala,

jokala bi, ker ni moči,

če bi upanje spet dala,

bilo preveč bi teh skrbi.

 

Meni se najlepša zdiš,

v mojem srcu slišim krike,

misli, ki jih govoriš,

zdaj ustvarjajo premike.

 

V mojih mislih si le ti,

mislim, da se prav mi zdi,

a še vedno je boleče,

 

joka mi srce drhteče,

glavna misel domišljije,

a kot bistvo poezije.

 

A kot bistvo poezije,

ljubezni z mano ne deliš,

v trpljenju harmonije,

spet pred mano zdaj bežiš.

 

Sam v sebi sem ujet

in božam svoje bolečine,

kakor bi bil tujcu vzet,

misli moje so edine.

 

Solze spet so nebogljene,

želje moje zamujene.

Širi zdaj se bolečina,

 

utaplja se v kozarcu vina,

jo poet na dušek spije,

ljubezen tukaj venec vije.

 

Ljubezen tukaj venec vije,

pesem tvoje te lepote,

kakor žarek sonca sije,

duši srce se od slepote.

 

Srce od krika je zastalo,

ko je vilo venec vroč,

ki sem spisal ga na hvalo,

spletal dolgo ga v noč.

 

Da oči bi tvoje zale,

eno noč pri meni spale,

tolažile bi srce, ki poka,

 

ki od bolečine stoka.

Se sprašujem jaz zakaj,

mislim nate tu in zdaj?

 

Mislim nate tu in zdaj,

ko moja roka stihe piše

in ne vem ne kje, ne kdaj

in kdo mi sproti solze briše.

 

Misel nate verze 'zliva,

saj je duši pretežkó,

ti ničesar več ne skriva,

težke zdaj besede so.

 

Vsak večer se višja sila,

trudi, da bi te vrnila,

a ker vem, da te ne bo,

 

dam na znanje zdaj ti to:

vedno sem in tudi zdaj,

ljubil te bom vekomaj.

 

Ljubil te bom vekomaj,

spet življenje je veselo,

duša noče več nazaj,

kjer srce je res trpelo.

 

Spet so pesmi polne sreče,

obilo upanja mi dale,

misli zdaj so spet drhteče,

ne bodo žalosti kazale.

 

Ti si moja Afrodita,

od ljubezni si opita,

vidiš, da si prav storila,

 

ko si k meni se vrnila.

Moja želja si goreča,

kakor rož'ca si drhteča.

 

Kakor rož'ca si drhteča,

še lepše tvoje so oči,

ti si želja, ki je speča,

po tebi zjutraj vse diši.

 

Kmalu tukaj bo družina,

za nič na svetu te ne dam,

ne vem več kaj je bolečina,

ko tebe tukaj, zdaj imam.

 

Hvaležen sem, da to imamo,

moje srce že dolgo ni samo,

v mojih mislih si zdaj ti,

 

življenje prelepo se mi zdi,

ljubezen moja si goreča,

sŕca mojega si sreča.

 

Sŕca mojega si sreča,

najlepša moja, to si ti!

Oh, ljubezen ta goreča,

s tabo se mi lepša zdi.

 

Najboljši nisem od poetov,

a to zame važno ni,

spisal sem ti kup sonetov,

da vidiš, da le moja si.

 

Pesem najina se spleta,

med stihe glavnega soneta,

zadnji s prvim je stičišče,

 

prvi v drugem se poišče.

Zdaj počasi sva zaspala,

zarja temo je pregnala.

 

MAGISTRALE

Zarja temo je pregnala,

skrila zvezde v nebo,

mi spomin je nate dala,

v mojo dušo žalostnó.

 

Tvoje, moje solze sreče,

duša žalosti je dala,

zdaj bo misli krvaveče,

žalost k srcu si jemala.

 

A kot bistvo poezije,

ljubezen tukaj venec vije,

mislim nate tu in zdaj,

 

ljubil te bom vekomaj,

kakor rož'ca si drhteča,

sŕca mojega si sreča.

VonMann