Dan brez imena je tih in meglen,

skoraj jesenski, kot izgubljen.

Okno zaprto je in le vonj dima...

Miruje vse, vsenaokrog  zima.

V vazi teloh krči si svoj čas.

Sklonjene glavice, njih cvetni prah,

ki jih s police spiha že moj dah ...

In že minil je njihov bledi kras.

Tišina tuli nemi svoj d - mol,

nevidna roka grebe v črne tipke,

zbežijo bele kakor srne gibke,

nikogar ni, ki vzkliknil bi, dovolj!

Ustavim čas, vsaj zdi se mi tako.

Ne slišim več tiktakanja budilke,

obstali so kazalci in številke

poskrile so se v umišljeno temo.

A kam bi zdaj in s kom v tem brezčasju?

Ujetnik svoje lastne sem moči.

Tam za budilko čas ves čas drsi,

vse bolj sem z njim v nemem nesoglasju.

Poženem nad klavirjem metronom.

Leno se zgane in kot pulz utripa,

odmeri, kot zaukažem mu, dva hipa

in čas zagospodari spet moj dvom.

Brezinbor